Ko nas doleti boleča izguba – kako naj se človek sooči z njo? Kaj naj ima v mislih, kako naj si pomaga, da bo lažje šel čez proces žalovanja?
Žalovanje je zelo individualna izkušnja in ni pravilnega ali napačnega načina za soočanje s tovrstnimi občutki. Proces žalovanja neizogibno zahteva svoj čas. Poteka postopoma in ni ga mogoče izsiliti ali prehiteti, kot bi to v tistih težkih trenutkih najraje storili.Nekateri ljudje se začnejo počutiti bolje v tednih ali mesecih, drugi pa v nekaj letih. Ne glede na vašo žalostno izkušnjo je pomembno, da ste potrpežljivi do sebe in si dovolite, da se proces naravno odvija. Čeprav je žalovanje ob izgubi neizogiben del življenja, obstaja nekaj načinov, ki vam bodo lahko v pomoč pri soočanju z bolečino žalovanja.Sprva je pomembno, da si priznamo svojo bolečino oz. se te zavemo in je ne zatiramo. Nato je pomembno, da sprejmemo dejstvo, da se v žalosti skriva veliko različnih in nepričakovanih čustev. Pomaga nam tudi zavedanje, da se ob procesu žalovanja ne moremo primerjati z ostalimi, temveč slediti svojemu tempu.Z žalovanjem tako ni cilj izbrisati našo bolečino in nastalo izgubo, temveč je cilj reorganizacija življenja in preusmeritev življenjske energije na druga življenjska področja. Pomembno je, da sprejmemo novonastalo situacijo, se soočimo z neprijetnimi čustvi ter izguba sprejmemo kot izkušnjo in ne kot osrednjo točko našega življenja.Pomembno je tudi, da podporo poiščemo pri ljudeh s katerimi se počutimo varno in slišano, bodisi pri družinskem članu, prijatelju ali pa poiščemo strokovno pomoč pri psihoterapevtu.
Od česa je odvisno, kako težko je žalovanje? V katerih primerih je dobro poiskati strokovno pomoč?
Proces žalovanja je individualen proces, kar pomeni, da vsak posameznik žaluje na svoj način in v svojem tempu.
Obstaja več razlogov, od česa je odvisno kako težko nam bo žalovati.
Če se soočamo z izgubo nam bližnje osebe, bo žalovanje toliko težje, kot če je to nekdo s katerim niso imeli tako tesnih stikov.
Prav tako je pomembno tudi dejstvo, kako smo z izražanjem naših čustev. Ali si jih dovolimo izraziti? Si jih dovolimo priznati/začutiti? Si dovolimo deliti čustvovanje z ostalimi? Dovolj zaupamo ostalim, da lahko izrazimo čustva? Če ne zaupamo ostalim ali potem zares zaupamo samim sebi? In podobno.
V procesu je tako pomembna tudi naša frustracijska toleranca, če je ta večja, lažje bomo prešli čez faze žalovanja (a seveda le takrat, kadar si bomo dovolili čutiti).
Proces žalovanja pa se lahko prelevi tudi v depresijo, oz. depresivno stanje. Torej, če stanje traja dlje časa in moti naš vsakdan oz. vsakodnevno funkcioniranje in imate ob tem tudi moten ritem spanja je priporočljivo in pomembo, da ob tem poiščemo strokovno pomoč. Za podporo na tovrstni poti, se je dobro obrniti na organizacije za duševno zdravje in stopiti v stik s psihologom ali psihoterapevtom.
Kakšne posledice lahko ima travmatično žalovanje na posameznikovo nadaljnje življenje?
Ko recimo doživimo osebno izgubo, se v nas sproži naravna reakcija-žalovanje. Proces žalovanja je seveda lahko dolgotrajen proces, zato pa moramo biti še toliko bolj pozorni na to, da se s tem ne soočamo na ne zdrav oz. za nas škodljiv način žalovanja.
Če se žalovanja lotimo ”ne zdravo” in občutke ter misli, ki se nam pojavljajo v tem obdobju zatremo ter jih potlačimo s tem naredimo veliko škode v nadaljnjem življenju.
S seboj tako nosimo ne predelana čustva/občutke, ki nekje v našem telesu in v tišini čakajo na svoj sprožilec in tako lahko izbruhnejo, ko to najmanj pričakujemo.
Seveda to lahko vpliva tudi kakovost našega življena. Smo še bolj utrujeni, se zapremo vase in se izoliramo od okolice. Dobro je torej poiskati pomoč, da boste lažje prešli faze žalovanja in si predvsem dovolili čutiti, kar pa si je kot opažam pri delu s klienti, najtežje dovoliti.
Kaj pa žalovanje in otroci? Kako jim razložiti izgubo in na kaj je treba biti pozoren pri njihovem žalovanju?
Ne dokončano in ne razrešeno žalovanje nam neglede na starost, povzroči kasnejše težave. Zato je še posebej pomembno, da otroku ob njegovih prvih srečanjih z žalovanjem stojimo ob strani, mu dovolimo čutiti in mu situacijo poskušamo razložiti na kar se da preprost način, oz. način, ki ga bo naš otrok najlažje razumel.
Žalost, žalovanje, izgube, različna slovesa so procesi/dogodki ob katerih odraščamo in s katerimi tudi rastemo, zato je pomembno, da tega otroku tudi ne odvzamemo.
Ko starši otroku ne dovolijo žalovati, ne zgolj iz škodoželjnih razlogov ampak zaradi tega, da bi otroka obvarovali, naredijo več škode kot koristi. Bolje bi bilo, da bi otroku nastalo izgubo obrazložili ter sprejeli njegov način žalovanja. Torej pomembno je, da otrok izrazi kako čuti in ima za to tudi dovolj časa.
V nasprotnem primeru (ob prekrivanju izgube), ostane otrok v svojem svetu sam s svojimi občutki, okoli sebe pa opazi in vidi žalujoče starše. Ker razvojno ne zmore procesirati, da se starša ne počutita slabo zaradi njega temveč zaradi nastale travmatične situacije, to ponotranji ter ne pojasnjene občutke preusmeri nase. Nekako se identificira s tem, da je sam kriv, da sta starša žalostna in ne zadovoljna ter tako prevzame nase še eno odgovornost, ki v njegovem otroškem svetu res ni potrebna.
Torej pomembno je, da ima otrok možnost občutiti izgubo kot nekaj naravnega in, da ob tem lahko izrazi svoje misli in občutke ob podpori bližnje osebe.
Kako velika težava je danes osamljenost, zlasti med starejšo populacijo? Kakšne posledice prinaša in kako se soočiti z njo?
V zadnjem času se opaža večjo porast osamljenosti v družbi, saj se družba bolj in bolj digitalizira, zanemarja pa se pristen in ne virtualni kontakt.
Osamljenost pa je tudi občutek, da smo sami, ne glede na količino socialnih stikov, kar sprva mislimo nasprotno. Odvisna je tako od različnih posameznikovih notranjih dejavnikov, kot so na primer slaba samopodoba, ne samozavest, pretirana introvertiranost in podobno. Gre se torej tudi za subjektiven občutek povezanosti z zunanjim svetom.
Socialna izolacija lahko pri nekaterih ljudeh povzroči osamljenost, drugi pa se lahko počutijo osamljene, ne da bi bili socialno izolirani. Ljudje smo socialna bitja, toda s staranjem smo mnogi izmed nas pogosteje sami kot v mladosti, zaradi česar smo še bolj ranljivi za socialno izolacijo in osamljenost. Pri starejših je tako pogostejša oz. bolj izražena osamljenost skozi socialno izolacijo. Na primer, osamljen otrok, ki se trudi najti prijatelje v šoli, ima drugačne potrebe kot osamljena starejša odrasla oseba, kateri zakonec ji je nedavno preminil.
Tovrstna osamljenost tako lahko močno in škodljivo vpliva na naše duševno in fizično zdravje in je lahko povezana s številnimi zdravstvenimi stanji, kot so lahko depresija, alkoholizem, kognitivni upad, bolezni srca, izpostavljena tveganost za demenco in druga resna zdravstvena stanja.
Osamljenost in socialna izolacija pri starejših odraslih sta tako resni nevarnosti za zdravje posameznika.
Zatorej je pomembno, da poskrbimo zase in za svoje duševno in fizično zdravje.
Da se recimo lotimo nečesa kar nas veseli, pa smo že tako dolgo odlašali. Lahko se tudi udeležimo različnih druženj v različnih društvih in podobno. Da ne pride do prevelikega kognitivnega upada je priporočljivo, da se morda naučimo nekaj novega, oz. se izobrazimo o kakšnem dodatnem novem tujem jeziku, ki ga še ne govorimo.
Pomaga tudi, če si naredimo urnik, v katerem imamo zapisane dnevne dejavnosti, ki nam pripomorejo, da se iztrgamo iz primeža osamljenosti, ki se bo iz dneva v dan manjšala, le če bomo mi tako želeli.
Dobro se je spomniti, da imamo mi moč nad situacijo in ne situacija nad nami.
Kako prepoznati osamljenost pri bližnjem in kako ukrepati?
Seveda je vsak posameznik drugačen in osamljenost doživlja individualno, a če se zavedamo nekaterih najpogostejših vidnih znakov osamljenosti, lahko svojim najdražjim zagotovimo potrebno podporo.
Obstaja nekaj najpogostejših znakov, ki nakazujejo na osamljenost osebe.
Spanje. Eden od očitnih znakov osamljenosti so spremembe v vzorcih spanja. To pomeni, da oseba lahko spi več ali pa manj kot po navadi, kjer pa ga lahko spremlja občutek večje ali manjše utrujenosti kot običajno. Oseba lahko začne tudi prekomerno nakupovati. Za osamljene je običajno, da poskušajo človeško interakcijo nadomestiti s ”stvarmi”. To pomeni, da bodo pogosto zapravljali denar za “nepotrebne” stvari, da bi zapolnili praznino, ki nastane zaradi osamljenosti, in to bi lahko bil znak osamljenosti, še posebej, če gre za spremembo običajnega stanja. Pogosto se opazijo spremembe tudi pri prehranjevalnih navadah. Oseba se lahko prehranjuje ob ne navadnih ciklih, preveč ali premalo.
Seveda je lahko veliko razlogov, kako vaš bližnji izkazuje osamljenost, zato če opazite vedenje, ki mu ni značilno ga o tem seveda povprašajte. Komunikacija je ključ pri večini stvareh, zato je pomembna tudi tukaj.
Če osamljena oseba ne rada komunicira pa lahko storimo tudi nekaj stvari, ki so v naši moči. Če gre za starejšo osebo, jo spodbujamo, da se odpravi do lokalne trgovine ali gremo tja z njo. Spodbudimo jo/oz. ustvarimo z njo neko komunikacijsko rutino, da bo oseba vedela, da želimo govoriti z njo in da se ne bo v tem počutju počutila še bolj samo. Lahko ji svetujemo tudi obiskovanje hobijev, skupnosti kjer lahko skupaj z ostalimi jedo kosilo ter imajo skupne interese.
Seveda pa je pomembno, da spodbudimo osebo, da stopi v stik s svojim osebnim zdravnikom ali strokovnjakom, če osamljenost vpliva na njegovo duševno zdravje.
Celotno vsebino si lahko preberete v prilogi k Slovenskim novicam datuma 16.10.22.
Bi si želeli izboljšati lastno samopodobo ali raziskati svoje notranje procese in vzorce? Na partnersko ali indivudalno psihoterapijo se lahko naročite na naslednji povezavi.
Vas zanima prispevek z naslovom Božična tesnoba? O tem si lahko več preberete na naslednji povezavi.